Lepu je pa taku!

Človek se lahko zaljubi na tisoč različnih načinov in v prav toliko stvari. Nikoli nisem tajil tega, da sem zaljubljen v svoje mesto. Pravzaprav je ljubezen do njega vsako leto le močnejša. Nikoli si nisem predstavljal, da bi živel kjerkoli drugje ali da bi kje drugje delal, pa bi bilo to v mojem primeru verjetno precej lažja rešitev. Še vedno sem tisti mali otrok, ki ga vsakič, pa naj bo odstoten za dve uri ali dva tedna, razveseli pogled na tablo Novo mesto. Kljub vsem napakam in pomanjkljivostim, zame drugega ni.

Prav smešni so mi tisti, ki izpostavljajo le njegove napake. Ta vseprisotna slovenska folklora mi je že sila dolgočasna. Zato bom predstavil tiste stvari, ki so mi pri mojem mestu najljubše. Novo mesto je prav simpatično v svoji predvidljivosti, saj se v več desetletjih nič ne spremeni, vendar je v tem zaupanju nekakšna uteha, da je tudi tako življenje več kot vredno svojega imena.

V mojem mestu ni pretirane gužve, ne utapljamo se v pločevini. Je ravno dovolj veliko, da povsod pridem peš. Obkroža ga čudovita narava. Krka, gozdovi, griči in sprehajalne poti na vsakem koraku. Že celo življenje se sprehajam po mestu, pa se pogleda nanj nikoli ne naveličam. Lahko ga tisočkrat fotkam, pa me vedno nekaj preseneti. Ker je fotogenično kot tista res huda bejba, ki te ni nikoli docela porajtala.

Mesto je vedno bolj čisto, tega sem še najbolj vesel. Ljudje se zavedamo, da ga soustvarjamo in ne smetimo več po njem. Potapljači skrbijo za to, da reko očistijo starih grehov, na nas pa je, da generacijam zanamcev zagotovimo, da ne bodo plačevali zaradi naših neumnosti. Vedno sem z nekakšno zavistjo poslušal očeta, ko mi je razlagal zgodbice, kako so se v njegovi mladosti kopali na Loki. Nam je bilo to zaradi onesnaženosti reke onemogočeno. Sedaj je že nekaj let dovolj čista, da se v njej namakamo. Danes popoldne sem se usedel na kolo, se zapeljal do Broda, ki je oddaljen tri minute stran in skočil v vodo, ker sem potreboval ohladitev telesa in glave. In to je eden najbolj čudovitih občutkov. Da živiš z naravo, ki ti je na dosegu roke. Da imaš vse doma.

Težave smo imeli s pitno vodo, pa tega ni več. Težave smo imeli z zdolgočaseno družabno sceno, pa se tudi ta prebuja. Želeli smo vedno biti nekaj več, nekdo drug, pa smo tudi to nespametno željo opustili, ker potujemo naokoli po lepih mestih in krajih po celotni zemeljski obli, pa jim le redko katero stvar zavidamo.

V štirih letih študentskega bivanja v Ljubljani sem ugotovil, koliko mi dejansko pomeni moje mesto. Takrat sem se jasno in zavestno odločil, da ne želim živeti nikjer drugje. Pa ne zato, ker bi zmotno verjel, da je Novo mesto raj na zemlji, kar še zdaleč ni, je pa sila čudovito v eni stvari – lahko si ga oblikuješ tako, da postane tvoj osebni raj. Če hočeš naravo, jo imaš na dosegu roke. Če hočeš metropole, sta dve oddaljeni le 45 minut vožnje. Če hočeš domače, je to na voljo pri prvem sosedu. Pri nas se razumemo s sosedi. Včasih se ga še skupaj napijemo. Še pomnite, kako je to?

Novo mesto ima čisto vse, kar imajo veliki, pa zaradi tega ne izgubi svoje naravne pristnosti. Lokalpatriotizem ni le abstrakten pojem, ki nima veze z realnostjo. Jaz sem ponosen in zaveden Novomeščan, ki je sposoben zamižati na eno oko, ko mojemu mestu ne gre in naglas oznanjati vse njegove uspehe, ker verjamem, da jih soustvarjam. Jaz sem Novo mesto. Tudi ti si Novo mesto. Lepu je pa taku!

Recent Posts