Po jutru se dan pozna

Ko sem bil mali, sem sovražil nasvete starejših. Edino, kar mi je šlo še bolj na živce, je bil stavek »treba je začeti pri mladih«. Kaj točno je treba začeti pri nas? Zakaj ne bi bili drugi poskusni zajčki za zablode starejših? Preveč problemov sem imel z lastnim obstojem, da bi se ukvarjal še z dejanji drugih.

Potem pa odrasteš. Metabolizem se skorajda ustavi, lasje posivijo, kar naenkrat imaš svoje otroke. Vseskozi paziš, da se ne boš ujel v past dajanja nasvetov. Zavedam se, da mora moj otrok narediti svoje napake, na mojih se ne more nič naučiti.

Treba je začeti pri otrocih … Ko vidiš, kakšen vpliv imaš pravzaprav na ta utelešen nepopisan list, ki ga predstavlja tvoj otrok, se tega še toliko bolj zaveš. Posnema tvoje besede in dejanja, želi početi točno to, kar počneš ti. In v tem trenutku si mu ti lahko – hočeš ali nočeš – največji zgled.

Neurja pri nas so vedno močnejša in uničujoča. Poletja vedno bolj vroča, zime vedno bolj mrzle. Prehodni letni časi so nekaj, kar se bomo z leti z neprikritim zadovoljstvom le še spominjali. Narava nas vsak dan opozarja, da se z njo preveč igramo, pa smo ta klic vseeno sposobni povsem preslišati. Preslišati smo sposobni nekaj, brez česar ne moremo živeti. Nekaj, kar osmišlja naše bivanje.

Ni mi vseeno, kakšen planet bom zapustil svoji mali. In čeprav se premočno zavedam, da nimam moči, da spremenim svet, sem lahko vsaj mojemu otroku za zgled, kako živeti v sožitju z naravo. Ko sem ji prvič pokazal, da gredo odpadki iz embalaže v točno določen, rumen zabojnik, je to sedaj postala najina mala igrica. Dvignem jo visoko v zrak, ona pa počasi, smet za smetjo, pospravi celo vrečko skozi odprtino. Vsakič, ko zadane luknjo, dobi deset točk. In seštevava rezultat in se trudiva, da vsakič postaviva nov rekord.

Na naši mali zelenici za hišo smo si letos omislili še manjši vrtiček. Sedaj ga obdelujemo vsi trije. Jaz nabiram češnjev paradižnik, mala ga zbira v posodico in ga potem nese mamici, ki ga umije in spravi v hladilnik. Potem še skupaj zalijemo ta naš vrtek in se potem ponosno zleknemo na kavč, ker smo naredili majhen korak naprej k družinski samooskrbi.

Sveta ne bomo spremenili čez noč, to je počasen proces, ki pa se lahko začne že danes. Sveta ne bo spremenil en človek, lahko pa en človek spremeni svoj cel svet. Če želimo živeti z naravo, jo moramo božati, negovati in spodbujati, kot da je naša edina ljubica. In ko vidim svojo hčerko, ki z navdušenjem ponavlja moje »ekološke« korake, jih še sam počnem z večjim veseljem. Še s psom imamo vzpostavljen simpatičen sistem. On se na jutranjem sprehodu veselo ukenja, mala me na to opozori (kaka, kaka, oči kuža kaka!), jaz drekec poberem, mala vrže vrečko v kanto. Kjer je volja, je tudi pot.

Nisem sanjač in ne zahtevam preveč. Želim si pa, da tudi moja hčerka okusi štiri letne čase v praksi in ne le na pici, da se lahko s kolesom zapelje do Krke in v njej plava in da veselo ločuje odpadke, kot da gre za najbolj razburljivo igro na svetu. Točno tako, kot je to v svojem otroštvu počela z očkatom. Ne želim preveč, nočem pa tudi nič manj.

 

 

Recent Posts