DECEMBER NA PROSTEM

December je še nekaj. Poln gneče. Če hočeš priti z avtom od točke A do točke B, se ta pot v tem prazničnem času skoraj podvoji, vsem se nekaj mudi. Po domače povedano, ni nekaj za prehvalt. Dejansko se ti povsod (če je seveda to v dosegu tvojih nog in fizične kondicije) bolj splača iti peš. Zaviješ se v šal, natakneš kapo in rokavice in jo počasi mahneš v okrašeno mestno središče. Polno starih pregovorov nas nagovarja in nam zagotavlja, da se nam nikamor ne mudi. Počasi se daleč pride. Hiti počasi. Sprehod na dan odžene zdravnika stran.

Vsak ima svoje najljubše spomine otroštva. Moji so eni tistih, ko smo v času božiča postavljali jaslice. Pa bi našo familijo težko označil kot sila pobožno, bolj so mi bile všeč figurice. In prvi korak pri postavitvi jaslic je bilo vedno nabiranju mahu. Torej smo se odpravili v bližnji gozd – na srečo je teh v dolenjski metropoli kar nekaj – in smo ga strgali iz raznih kamnov, vej in drevesnih debel. Večji nepretrgan kos si ga uspel zajeti, večji frajer si bil.

Tako imam že v krvi, da je december mesec, ki se ga pravzaprav preživlja na prostem. Če je veliko snega, se naredi iglu, ki ga ponosno varuje snežak. Z leti se zadolžitve nekoliko spremenijo. Ko zapade veliko snega, se cela »gasa« zbere na parkingu in kidamo. Vsak svojo lopato v roke in piči miško. To je prava tradicija. Vedno ena od sosed prinese snežnim borcem tudi nekaj utekočinjenega kratkega okrepčila in dejansko to postane kar živahno delo. Če snega seveda ni preveč. Odkar sem februarja kupil nekakšno ergonomsko lopato za sneg, dobrohotno za moj hrbet, še enkrat ni zapadel. Tako pač je.

Levji delež vzgoje je, da se trudiš biti dober zgled. To pomeni, da moraš včasih narediti tudi kakšno stvar, ki se ti jo ne da. Z veseljem bi se ulegel na kavč, pokril z deko, prižgal televizijo in se prepustil lenobnemu ozračju. Ker pa imam tamalo in želim, da okusi kaj več, jo pač peljem v mesto, na sprejem dobrih starih mož, na delavnice, na predstave, karkoli drugačnega. Sicer pa že dobro vem, kaj se bo zgodilo s Kevinom iz Sam doma. Če pa slučajno pozabim, ga bodo zagotovo ponavljali vsake praznike še naslednjih dvajset let.

Nikoli nisem bil privrženec novoletnih zaobljub. Če ti kaj pri sebi ni všeč in bi želel to popraviti, potem ne moreš čakati na določen datum, ampak moraš to storiti takoj. Če želimo živeti v zdravem in čistem okolju, potem moramo svoj mali delež prispevati sedaj. Manj televizije, več predstav na prostem. Manj poležavanja, več sprehodom. Manj jamranja, več dobre volje.

December na prostem je lahko sila zabavna, a tudi koristna reč. Jaz svojima dvema kraljicama srca vedno razlagam, da s tem krepimo odpornost. Kje zbolimo? V zaprtih prostorih, kjer se zadržujejo bacili. Na prostem se porazgubijo ali preprosto pomrejo, ker jih preveč zebe. Človek lahko počiva novembra ali januarja, ko se nič pametnega ne dogaja. December je pa cel žur in najslabše, kar lahko naredimo, je to, da ga preležimo doma. December na prostem včeraj, danes in jutri!

 

JURE MAROLT, ambasador kampanje Vse se vrača in avtor bloga Ljubki nesmisel

Recommended Posts